Sodobni način življenja s svojo udobnostjo ne prizanaša niti nam, gozdarjem. Kadar nismo v gozdu, sedimo v avtih, za računalniki, na zofah. Tako sem se tudi sama lotila domače telovadbe, pogled pa mi je uhajal skozi okno.
Tako sem zagledala sivo čapljo, ki mi je močno pri srcu, saj jo redno srečujem v strugi Gradaščice, kjer ležerno brklja po strugi. Takoj sem prepoznala, da nekaj ni v redu. Čaplja je bežala. Pred leti so se v Ljubljano naselili galebi. In zdaj jim v svojem zavojevalnem pohodu čaplja očitno ni bila po godu. Ker čaplja ni najboljši letalec, je nad svojim klavrnim begom obupala in se zatekla na streho bližnjih vrstnih hiš. Stala je tam vsa prestrašena, galebi pa so izvajali nad njo lažne napade. Kot kakšna nemška štuka so pikirali nanjo in potem zadnji hip odvili. Čaplja je le nemočno upogibala glavo proti tlom, da je galebi ne bi kljunili. Bila me je čista groza. Trepetala sem za ubogo čapljo, bentila nad agresivnostjo galebov in čisto pozabila na telovadbo. Po nekaj minutah te torture se je galebom pridružilo še nekaj vran…več
