Kaj je občanska znanost?
Občanska znanost (ang. Citizen Science) predstavlja koncept znanstvenoraziskovalnega dela, pri katerem so na različne načine, z različnih vidikov in v različnih oblikah v raziskave vključeni neprofesionalni raziskovalci. Le-ti so lahko šolajoči se dijaki in študenti, člani različnih društev, predstavniki posameznih družbenih skupin (npr. predstavniki skupine tretjega življenjskega obdobja ali predstavniki iz lokalne skupnosti, kjer se raziskave odvijajo), ljubiteljski raziskovalci in pa vsi ostali predstavniki zainteresirane javnosti, ki niso profesionalni raziskovalci. Občanski raziskovalci lahko delujejo v različnih fazah raziskave, kot npr. pri načrtovanju raziskave in pri formulaciji raziskovalnega problema, pri zbiranju in ustvarjanju raziskovalnih podatkov (pri tej aktivnosti občanski raziskovalci najpogosteje sodelujejo), pri analizi podatkov ter pri interpretaciji rezultatov.
Da projekte občanske znanosti lahko štejemo kot raziskovalne projekte, moramo pri izvajanju le-teh spoštovati temeljna načela znanstvenoraziskovalnega dela, kot so npr. poštenost, objektivnost, integriteta, previdnost, dojemljivost za vrstniške kritike in presoje, spoštovanje intelektualne lastnine, zaupnost in druge.
Enotne definicije za občansko znanost še ne poznamo. V devetdesetih je britanski sociolog Alan Irwin definiral občansko znanost kot, razvijajoč se koncept nujnega odpiranja znanosti in znanstvenih politik širši skupnosti. Odnos med znanostjo in širšo skupnostjo je opredelil z dveh vidikov: 1. Znanost mora biti odzivna na potrebe in probleme širše skupnosti in 2. Tudi neprofesionalni raziskovalci lahko ustvarjajo nova znanstvena dognanja. V enakem obdobju je ameriški biolog in ornitolog Rick Bonney opredelil vlogo občanskih raziskovalcev, ki kot npr. amaterski opazovalci ptic, prostovoljno prispevajo raziskovalne podatke. Ta opis občanske znanosti vsebuje torej bolj omejeno vlogo občanskih raziskovalcev kot Irwinovo pojmovanje izraza.
Citizen science kot občanska znanost
Izredna pozornost, ki jo zadnja leta v Evropi, ZDA in drugod posvečajo konceptu Citizen Science, pomeni izziv, da se tudi v Sloveniji pridružimo prizadevanjem v tej smeri. Prvi korak je bil ustrezen prevod tega termina. To zahtevno nalogo je uspešno rešil akademik prof. dr. Zdravko Mlinar, ki je v svojem delu Kaj nam prinašata koncept in gibanje občanska znanost/Citizen Science? : uveljavljanje raziskovanja kot sestavine vsakdanjega življenja izpeljal sledeče zaključke, ki jih povzemamo:
Pogosto se za Citizen Science pojavlja dobeseden prevod – kot državljanjska znanost, znanost državljanov ali znanost za državljane. Uveljavljena raba termina »državljan« pri nas označuje ožjo vsebino kot angleški “citizen”. Websterjev slovar na primer citizena opredeljuje kot aktivnega prebivalca mesta oziroma člana družbe. Prevod, ki govori o znanosti za državljane, je še manj ustrezen, ker implicira razlikovanje med subjektom (znanstvenikom) in objektom (državljani). V Evropski uniji na to že opozarjajo širše razprave, ki zahtevajo prehod od »znanosti za družbo« k »znanosti z družbo«.
*
V pogosti uporabi je tudi termin ljubiteljska znanost. Izraz ljubiteljsko poudarja zavzetost posameznika zaradi osebnega užitka, ne glede na interes skupnosti ali celo v nasprotju z njim. Ljubiteljstvo kot čustveni element motivacije za delovanje je pri raziskovanju vsekakor prisotno; še najbolj se mu približa zbirateljstvo kot prostočasna dejavnost ljudi. Res pa je to lahko izhodišče, potreben je le še korak naprej do občanske znanosti.
*Prostovoljnost oz. prostovoljstvo je ena od razsežnosti delovanja Citizen Science, vendar pa uveljavljen pomen zadeva predvsem socialno-humanitarno sfero, tj. pomoč ljudem pri reševanju njihovih problemov, kar je izrecno opredeljeno tudi s pravnimi predpisi (npr. Zakon o prostovoljstvu). V tem smislu je ta izraz že zaseden in zato manj primeren za označevanje drugačne vsebine, hkrati pa je presplošen in ne izraža specifičnosti, da gre ravno za raziskovalno delovanje v okviru določene skupnosti. Zato je uporaba termina prostovoljna znanost neprimerna.
*Sintagmi nepoklicna znanost in nepoklicno raziskovanje nista primerni, ker primeri angažiranja posameznikov in skupin, ki vključujejo zbiranje, analizo in interpretacijo podatkov v vsakdanjem življenjskem okolju, vključujejo tudi akterje, ki se s področjem ukvarjajo poklicno, na primer zdravnike, inženirje, biologe idr. Nepoklicno implicira negativno konotacijo, podobno kot neznanstveno v dihotomiji znanstveno -neznanstveno. Usmeritev naj bo afirmativna in naj nakazuje emancipatorna prizadevanja, ki bodo odpirala prostor tudi za uveljavljanje t. i. tihega znanja in izkušenj v skupnem oziroma javnem interesu.
*Za Citizen Science se je v zadnjih letih pogosto uporabljal tudi termin skupnostna znanost. Izraz je pogost v anglo-ameriškem družboslovju, ko pišejo o community science, o community based action research ipd. Pri tem je poudarjena misel o samoraziskovanju, ki se najbolj približa avtentičnemu izražanju družbenega položaja, interesov in problemov ljudi v konkretnem družbenem okolju in po specifičnih življenjskih področjih (na primer zdravstvo, izobraževanje, staranje ipd.). Vendar pa obstaja nevarnost enostranskosti, do katere pride, ko upoštevamo le kolektivno raven obravnave, ne pa tudi individualnih akterjev, subjektov raziskovanja. V središču pozornosti pa moramo ohranjati ravno konfliktno razmerje med delom in celoto, med akterji in strukturami, med posameznikom in skupnostjo. Ti premisleki se odražajo tudi v mednarodnem merilu: v anglo-ameriških obravnavah termin community science ni več v ospredju, v Evropski uniji pa je skupnostna znanost dobila že bolj specifično opredelitev in se nanaša na raziskave, ki jih naročijo lokalne skupnosti.
*Pojavlja se tudi izraz ljudska znanost. Pri tem je izhodišče izraz ljudstvo, ki se pri nas opira na bogato zgodovinsko podlago. Ta ima po eni strani bolj tradicionalistični pomen (na primer slovensko ljudstvo), po drugi strani pa socialistično ozadje (na primer »moč ljudskih množic«). V prvem primeru gre za homogeno skupino, ki jo opredeljuje predvsem skupno poreklo, v drugem primeru pa za poudarjeni kolektivizem, ki ga je Jugoslavija avtoritarno uveljavljala z izključevanjem notranje heterogenosti, individualnega in subjektivnega. Zaradi naštetega se ta termin ne zdi primeren.
*Izraz javna znanost na splošno označuje raziskovanje, ki vključuje javnost skozi dve tradiciji: prva je participatorno akcijsko raziskovanje, druga, ki bolj poudarja seznanjanje in izobraževanje o znanosti, pa je znana pod imenom znanstveni domet (science outreach). Prva je privržena vrednotenju znanj, ki so bila doslej marginalizirana (kmetov, priseljencev idr.), druga pa značilno predstavlja projekte, ki potekajo v zunanjih ali drugih, javnosti dostopnih prostorih (knjižnicah, kavarnah). Tudi ta termin je torej že zaseden.
*Po pregledu vseh možnosti je akademik prof. dr. Mlinar ugotovil, da je vsebinsko najustreznejši izraz v slovenščini občanska znanost (in pripadajoče ji občansko raziskovanje), ki hkrati vključuje mnoštvo elementov drugih terminov in še posebej upošteva tako individualno kot tudi kolektivno raven obravnavanja raziskovalne dejavnosti. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika književna raba besede občan pomeni pripadnika človeške skupnosti in tako daleč presega zamejitev na upravnopolitično razumevanje občine.
Mlinar, Zdravko (2021). Kaj nam prinašata koncept in gibanje občanska znanost/Citizen Science?: uveljavljanje raziskovanja kot sestavine vsakdanjega življenja. Časopis za kritiko znanosti, 2021, letnik 49, št. 282, str. 23-63.
Zgodovina občanske znanosti
Čeprav je “Citizen Science” sorazmerno nov izraz, pa predstavlja prakse, ki segajo daleč v zgodovino. Pred 20. stoletjem so se z znanostvenoraziskovalnim delom ubadali mnogi formalno nekvalificirani raziskovalci, ki so pogosto sami financirali svoje raziskave. Taka sta bila npr. Isaac Newton in Benjamin Franklin. Charles Darwin po svoji formalni izobrazbi ni bil biolog temveč teolog, ki pa je že od rane mladosti kazal izjemno zanimanje za naravo in z njo povezane fenomene. Na potovanju z ladjo Beagle je teološki izobrazbi navkljub deloval kot raziskovalec-biolog.
Med britansko kolonizacijo Severne Amerike so bili prvi raziskovalci – državljani ameriški kolonisti, ki so beležili vremenske pojave, ki so se kasneje uporabili za oceno podnebnih sprememb v tem časovnem obdobju.
Eden najstarejših primerov občanske znanosti je tudi t. i. božično štetje ptic, ki ga sponzorira National Audubon Society. Ta največji popis prosto živečih živali v okolju že od leta 1900 običajno poteka od sredine decembra do prvih dni januarja v naslednjem letu, vsakoletno pa se ga udeležuje več kot 60.000 prostovoljcev.
Wells Woodbridge Cooke, ameriški biolog in član Združenja ameriških ornitologov, je koncem 19. stoletja razvil verjetno enega najzgodnejših uradnih programov občanske znanosti v državi. Cooke je začel program t. i. kooperativnega proučevanja selitve ptic, ki se je razširil v enega prvih vladnih programov za fenologijo ptic, ki so se mu lahko pridružili zasebni državljani. Mreža prostovoljcev je začela zbirati informacije o gibanju in številkah populacije ptic selivk.
Kasnejše raziskave so pokazale, da se koncept občanske znanosti najpogosteje uporablja v raziskavah v biologiji in ekologiji ter da predstavlja predvsem metodologijo zbiranja in ustvarjanja podatkov.
Do sredine 20. stoletja so v znanosti prevladovali profesionalni raziskovalci, zaposleni na univerzah in raziskovalnih inštitutih. V sedemdesetih pa je avstralski filozof Paul Feyerabend pozval k “demokratizaciji znanosti”, ameriški biokemik Erwin Chargaff je zagovarjal vrnitev amaterskih ljubiteljev narave znanosti v tradiciji Descartesa, Newtona, Leibniza, Buffona in Darwina – v znanosti, v kateri prevladuje “amaterstvo namesto denarno pristranskih tehničnih birokratov”.
Profesionalni raziskovalci so torej koncept občanske znanosti uporabili predvsem za zbiranje in ustvarjanje podatkov, za kar so uporabili že obstoječe mreže opazovalcev ptic, žuželk in druge skupine opazovalcev naravnih pojavov v okolju. Prelomnico pa je pomenila široka dostopnost interneta v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so občanski raziskovalci lažje delili in prispevali informacije, posledično pa se je povečalo tudi število programov občanske znanosti.
V zadnjih nekaj letih se je občanska znanost z razvojem pametnih telefonov še hitreje razširila, saj sodobne naprave z vgrajenimi kamerami in sprejemniki GPS omogočajo, da lahko občanski raziskovalci v realnem času enostavno ustvarijo raziskovalne podatke, zagotovijo podatke o geografski lokaciji ter naravne pojave posnamejo. Nekateri napredni telefoni pa so že opremljeni s pametnimi senzorji, ki raziskovalcem omogočajo merjenje in beleženje okoljskih podatkov npr. o kakovosti zraka, o temperaturi in vlagi zraka ipd.
Dandanes se na podlagi politik financerjev znanstvenoraziskovalne dejavnosti in tehnoloških možnosti občanska znanost vse bolj afirmira kot legitimen in resen koncept znanstvenoraziskovalnega dela.
Vsak dan so ustvarjene nove mreže in skupnosti zainteresiranih občanskih raziskovalcev s skupnim ciljem razširitve spoznanj in razumevanj o svetu, v katerem živimo.